Jo čutiš?
Pa ne mislim na včerajšnji dan, ko je bilo Valentinovo, ki sem ga itak zamudila, oz. če pomislim mu ne posvečam veliko pozornosti. Ameriški potrošniški prazniki- bila, doživela, dost jih imam. Še kdo?
Mislim na ljubezen, ki je v nas, ki jo že sprejemaš, DO SEBE oz. nekateri še ne čisto. Na ljubezen, ki nas vse poganja, da se premikamo naprej. Na vse projekte, ki jih ta trenutek TI ljubeznivo ustvarjaš in pošiljaš v svet in z njimi vplivaš na spremembe, ki se začnejo tvoriti v ljudeh. Na ljubezen v odnosih za katere si postavljal/-a temelje leta in leta.
To ljubezen.
No in ena od mojih ljubezni, poleg LJUBEZNI DO SEBE IN DRUŽINE, je ta ki jo vidite na sliki.
KONJI.
Od dogodka v Bosni ( stara sem bila 6 let) ko me je sredi travnika skoraj napadel konj, želela sem ga le pobožati, on pa je začel dirkati proti meni in bi me zgazil, če ne bi bil privezan za kol. Le vrv ga je ustavila, da nisem končala pod njegovimi kopiti. Bala sem se jih in jih hkrati občudovala. Obljubila sem si, enkrat ko bom končala športno kariero, se bom naučila jahati.
In sem se , v galopu, na Križni Gori s prijateljem in gostilničarjem Boštjanom. Zopet me je bilo strah, ker nisem imela pojma kako jahati, in greva direktno v galop. Bila sem hvaležna Boštjanu, da me je sploh spravil ” na konja”, toda rekla, sem si, da se vpišem v jahalno šolo. No to je še trajalo……ta moja ljubezen do konjev, preden sem se jaz vpisala v jahalno šolo. Vmes sem rodila Tayo in Ajdo, ju dala na konja, skupaj smo jahali Boštjanove konje na Križni Gori, Top gostilna pri Boštjanu- priporočam. In one so spale, vriskale, same jahale ” ta velike ” konje, pri 3, 4, 5 letih. Midva sva jih občasno le držala, da niso dol popadale. In tako so mi hčere ” prevzele” konje. Do jahalne šole sem prišla šele ko se je rodila Nia, in sva se pri njenih 6. letih vpisali v jahalno šolo, starejši sta suvereno jahali sami, tudi v naravi. In potem se je rodila ta SKUPNA ljubezen do konjev, vse 4 smo dostikrat jahale v maneži, women bonding, jaz temu rečem. Hčeri me komandirali, da nimam pojma, midve z Nio, dajte nam mir, sva začetnici. Vmes so tekla leta, jaz padala dol s konjev, večinoma v galopu, ker nisem bila dovolj pripravljena. Ampak, ampak, ta povezava, ljubezen se je pa samo še krepila. Dokler se z možem nismo odločili da 2 leti prej kot smo nameravali, kupimo hčeram 1. konja Roni Star. So cute. Eno noč prej, ko je prišel v najeti hlev v Naklem, sem imela nočne more, v katerih sem čutila, da mi kažejo neke spremembe, 100% spremembe, ki bodo prišle s tem konjem v naša življenja. Ko sem ga prvič videla, sem se zaljubila, v konja, vem čudno se sliši, obožujem moža, ampak ta konj, nam je res prinesel spremembe…Velike spremembe. Kadarkoli sem ga božala, sem dobivala pred oči uvide, kako divja po planotah, in da mora biti free, ne v mali maneži kot je bil tukaj, čeprav Mare odlično skrbi za vse konje v tem hlevu. Roni potrebuje travnike, to je njegova prava narava, kot vsaki konj, ampak pri njemu sem skoz dobivala neke slike. In se je začelo dogajati, se pogovarjam z Mileno Matko, ki 1 leto nazaj reče, ta konj vam bo prinesel posestvo. Debelo jo gledam, Milena kako, mi iščemo le zemljo za njega. Ona pa boš videla:
POSESTVO.
Pa še nekaj je rekla, totalno bo spremenil tvojega moža!? Kar se tiče tega področja. Jaz pa, nemogoče. Ker o kakšni večji zadevi, takrat nisva razpravljala. In potem so minevali meseci, hčere so se zaljubile v Roni Starja, ki je ljutomerski kasač, včasih je temoval, sedaj pa je izredno miren, nežen konj. Naenkrat je še mož začel bolj pogosto zahajati v štalo, prej ni prenašal vonja štal na daleč:). Aha, spremembe. Potem je prišel od moje prijateljice in vseh vas, ki ste mi pošiljali kmetije, posestva v inbox, hvala vam. Prišel je oglas za prodajo konjske kmetije. Konjske kmetije?! A to obstaja v Sloveniji in da to nekdo prodaja?!
In se usedemo v avto in gremo pogledat, že ne vem katero posestvo, oz. pred tem zemljo. TAKOJ, ko smo prišli ven iz avta, so hčere pobezljale, ko so videle 40m manežo in kričale, mami, pridi pogledat, tukaj je vse narejeno, tako kot me hočemo. Ko nam je Leja draga, lastnica kmetije razkazala celotno posestvo , 200 let staro hišo, hleve, toplar, manežo , travnike, potok, je mene skoraj kap. Fak, to je še več, kar sem si jaz kadarkoli vizualizirala. Are we ready for this? A je to možno? Ja je, dihaj Brigita, ker je to možno. Hčere so ponorele od navdušenja, ati, mami, želimo si te kmetije. Jaz sem dobila solzne oči, ker sem se spomnila sanj pred prihodom, Roni Starja, Mileninih besed in spremembe, ki so se začele kazati pri Urošu. Ohranjala sem trezno glavo, dihala, dihala, celih 8 mesecev, dokler se Leja ni odločila za nas, 1. korak, čeprav sem močno čutila, da če je to to, ta naš novi korak, bo kmetija nekako naša. Potem sem držala prostor za vse nas.
Mož in Leja sta šla čez ogrooomno birokracije in nesmiselnost našega birokratskega aparata, ki je tu večinoma le, sorry izrazu, in z vso digitalizacijo, ki v Sloveniji še NE deluje v upravnih organih, da ti izključno jemlje čas, nič drugega. In da dihaš in hodiš po raznih Ministrstvih po različne štemplje, za kva že!? Ker se je nekdo to spomnil. No in potem se je mož vrgel še v birokracijo z bankami in sva tu šiftala neskončno strahov, imel je čudovito bančno uslužbenko, še en naš angel, na poti do naše Ljubezni, konjev. In po 8 ih mesecih, julija se je začelo, se končno selimo na to čudovito kmetijo, ki se je imenovala Tamala kmetija, mi ji še iščemo ime. In skoz bolj čutim, to neskočno hvaležnost, poleg utrujenosti od samega procesa seveda, to ljubezen, do vseh ljudi, ki so nam stali ob strani, od lastnice kmetije naprej, družine, se mi zdi, da so se še moji odnosi z mamo in očetom v tem času, zelo zacelili. Čutim to moč, ki jo nosimo v sebi, ko marsikaj zdržimo, ko je res težko in gremo naprej, ker nas poganja ta pure ljubezen do nekoga, nečesa. In čeprav se bo čudno slišalo, sem tako hvaležna mojih hčeram, da so mi odprle pot izven strahu do konjev, Roni Starju, Principessi in vsem konjem, ki še bodo prišli na našo kmetijo. Možu, da je marsikaj transformiral in začel našo pot do Kmetije. Hvaležna sem vsem vam za vse poslane oglase, sebi za vse vizualizacije in upanje, ker sem skoz vedela, da nekega dne se bo vse poklopilo.
Ja začenja se naša Phase 2, Faza 2. Naslednje poglavje, polno ustvarjanja iz ljubezni za nas, in za vas na tej mali 2ha veliki kmetiji. Verjetno bodo delavnice z gosti, jahalna šola, kakšna joga, punce se vedno šalijo, jaaa joga z vietnamskimi kozicami:). Naša dolgoletna ideja, pa Svetlobni jezik v pisarni- končno in vsi programi, ki jih že sedaj izvajam.
Spomni se, tu si zato da izkušaš življenje na Planetu Zemlja, karkoli se ti dogaja, je to pot, da se spomniš, da vedno lahko spremeniš ali doživljanje te situacije, ali pa samo realnost situacije. Z majhnimi koraki. Mogoče si lahko pomagaš sama, mogoče ti pomaga pri tem Silva, karkoli.
Objem vsem in kreiramo za boljši svet, Brigita
