Spomnim se, kako sem sedela na mojem prvem tečaju osebnostne rasti, nekje okoli mojega 25. ali 26. leta v Los Angelesu na Landmark forumu.
Malo prestrašena in zamišljena, kaj mi bo ta tečaj sploh prinesel.
Na eni strani je sedel Ian Somerhalder (ko sem preverjala kaj hčere trenutno gledajo, je bila serija Vampire diaries v kateri je med drugim igral in sem se ga spomnila) na moji levi je sedel nek drug obetajoč igralec, pozabila sem njegovo ime. Takrat še nobeden ni bil zelo znan, čeprav za Iana se je šušljalo da bo dober igralec.
Pa za trenutek pustimo teorijo, da so baje vsi igralci kloni etc.
Ko sem gledala to serijo Vampire Diaries, in Iana ko igra eno od bolj vidnih vlog, me je vrglo v MASKE.
Moje MASKE, ki sem jih tako spretno kopičila in potem “nosila” celo življenje, kakšna se verjetno najde:) še sedaj:).
V tem 3 dnevnem izobraževanju je bila ena od mask, družiti se z najbolj pomembnimi udeleženci seminarja, čeprav sem bila takrat še relativno introvertirana oseba.
Saj veste ta pregovor: “Čudaki vkup letijo”, al nekaj takega.
No mi ” superachieverji” smo se tiste dni seminarja “takoj ” našli..če se prav spomnim, smo se celo prvi dan skupaj usedli in res nisem imela pojma , kdo sedi zraven mene, dokler se nismo vsi predstavili. Mislim da nas je bilo 200 v dvorani.
Vsi. Za mene zelo boleč, težek del seminarja, ker nisem želela biti videna že takrat , kaj šele govorit pred 200 ljudmi, in šolanje v LA ju, mi je omogočalo diskreten umik od medijev in vsega pompa po OI v Sydneyu.
Ko sta se še ta dva igralca predstavila in ko sem med odmori opazila da se okrog Iana zbira gruča žensk,me je začelo zanimati, njuna zgodba, kaj sploh tu počneta?
Še posebno zato, ker je vodja tega tečaja omenila, da bi lahko šla na VIP tečaj ki je namenjen samo igralcem. To je bilo takrat možno le v La-ju. Nimam pojma zakaj sta se odločila da se pridružita raje naši druščini.
Skratka nekako sva se zapletla z Ianom v pogovor o najini karieri in podobno. Spomnim se da mu je agent kupoval neko zemljo na Hrvaškem, in me je spraševal kako je s to državo. Nisem imela pojma, zakaj je to počel.
Ker nisem imela avta, me je peljal v Santo Monico, saj je takrat živel nekje v bližini. Pa ponavadi res ne grem z nekimi neznanci v avto, sploh je bilo to pravilo v LA-ju. Ampak nekako sem se čutila varno, ne znam razložiti, včasih sem zaupala svoji INTUICIJI, bolj redko v tistih časih:).
Ian se mi je zdel zelo preprost človek, že takrat v nekem električnem avtu, da bi ohranjal okolje (pustimo ali ga res ali ne, itak da ga ne s trenutno tehnologijo) ko pri nas ni bilo sluha in duha o njih.
Ukvarjal se je s charity z živalmi, takrat ko ni igral. Vse to mi je razlagal, nimam pojma zakaj.
No ko sem letos po tej seriji pogledala kaj počne, je še vedno v teh zadevah, več ali manj. Eko kmetovanje z družino, in podobno..ranč z živalmi.
Kar me je presenetilo takrat je bilo tole: Na koncu 3 dnevnega izobraževanja, si moral iti na oder VSAK in povedati eno svojo bolečo zgodbo in nekaj DECLARE… kaj si se iz tega naučil..
Ian je bil edini, ki ga je vodja tega tečaja ( ki so izredno izredno usposobljeni, njihova šolanja trajajo po 6 let in več, da sploh lahko vodijo Landmark seminarje) poslala nazaj dol.
Da igra in da ni avtentičen.
Ponovi vajo, še 1x.
V 3. je dal MASKO dol in je bil dovolj avtentičen.
Sama se sploh nisem zavedala, koliko sem šele jaz “igrala” takrat v pravem življenju.
Ne toliko na seminarju, ker me je bilo strah povedati moje boleče trenutke v življenju.
Sem pa toliko bolj nosila MASKE v javnosti, pred mediji.
Ker sem bila tako na smrt utrujena od vseh zahtev po intervjujih in nisem znala reči NE.
Hotela sem ugajati, vsem. Kako znano a ne?
Nisem poznala svojih potreb, zrasla sem v sindrom ” pridne punčke, deklice in ženske”.
Z mojimi sponzorji sem imela odličen odnos, tudi če sem kdaj povozila sebe in namesto, da bi počivala po napornih pripravah, sem šla na njihov dogodek za zaposlene.
LA mi je bil oaza umika ( kakor čudno se to sliši), igralci in njihovo življenje mi je bilo ” tako blizu”, ker sem čutila da igramo zelo podobno, večinoma eno vlogo doma, z bližnjimi, drugo v javnosti.
Kasneje sem še na OI v Atenah, ko nisem tekmovala spoznala, Charlotte (Kristin Davis) ki je igrala v Sex v mestu. Isto MASKE v javnosti, povsem drug vpogled, ko z njo govoriš v restavraciji sredi Atenske tržnice.
In te vloge se nekega dne raztreščijo, pride PORAČUN, največkrat v obliki neke diagnoze..pri meni depresija.
Ki mi je bila ena večjih učiteljic, postavitve druge pristnejše identitete.
Skratka, letos je leto PADAJOČIH MASK, se strinjaš?
Ne moremo se več pretvarjati, da nam odgovarja služba, če nam ne.
Da gremo na čaj s prijateljico , pa nam ta oseba ne odgovarja več. Nekaj znotraj tebe se spreminja…..
Da smo v zakonu ali partnerstvu z nekom, ki nam že zdavnaj ne resognira…več.
Da obiščemo obletnice sorodnikov, pa nam ne resognirajo več…njihova slavja.
Da kopičimo neke materialne “staf” – stvari pa nam sploh ne odgovarjajo več ali se zaradi tega izčrpavamo.
Spreminjaš se, ZNOTRAJ SEBE in MASKE padajo…na vseh nivojih.
SPUSTI JIH……čeprav misliš da se jih moraš nekaj časa še oklepati….ne, ne rabiš.
Te maske so priučeni programi obnašanja,da za njimi skrivaš svojo bolečino…..in hkrati svojo pravo naravo.
Prihajamo v obdobje ČISTE AVTENTIČNOSTI na VSEH PODROČJIH TVOJEGA ŽIVLJENJA (odnosi, kariera, poslanstvo, partnerstva , duhovnost, zdravje….).
Svet čaka na tvoj PRAVI JAZ.
Da si TO KAR SI.
Z ljubeznijo , Brigita
